Umetnost in projekti

Likovna umetnost

S poglobljenim uvidom v umetniško  produkcijo profesorjev Oddelka za likovno umetnost je mogoče oceniti, da gre za ustvarjalno izjemne osebnosti, katerih umetniška prezenca se presežno osmišlja znotraj nacionalnega in tudi univerzalnega kulturnega prostora. V avtorsko domišljenih opusih se namreč njihova umetniška odličnost reprezentira tako v kontinuiteti dela in občutenih aktualnih uresničitvah. S svojskimi odvodi iz abstraktnega je Anka Krašna v zadnjih letih izoblikovala avtopoetsko sugestiven svet družbeno-kritičnih podob, ki jedko razgaljajo akutne probleme sodobne družbe. Darko Golija s kiparsko recepcijo, minimalistično izčiščenostjo in pojavnostjo skulptur še nadalje vzpostavlja imaginarne svetove, ki jih naseljujejo pomeni, skladni predstavni zmožnosti posameznika. V tem obdobju predstavljajo njegovi objekti v keramiki pretehtano stopnjo unikatnega kiparskega oblikovanja, ki jih slutljivo označuje v pomenski razsežnosti ‘Cephalization – Oglavičenje’. Samuel Grajfoner radikalno stopnjuje raziskovanje razsežnosti  lastnih  grafik, tematsko osmišljenih kot ‘Teme lukenj’. V njih kadrirane njegove likovne invencije in kodirani pomenski ključi pa se vzpostavljajo v univerzalnih  konstelacijah. Oto Rimele z edinstveno likovno govorico ostaja zavezan bitnemu, emanaciji duhovnega,  ki večnostno veje iz njegovih subtilno oblikovanih objektov. Cel niz poglobljenih projektov, pomenljivo tematiziranih kot ‘Ambient svetlobe senc’, ‘Krožne svetlobe’, t.i. prostorsko-časovni ambientih, likovno harmonizira z avtorsko glasbo. Mednarodno združenje kuratorjev (Contemporary Art Curator) je Ota Rimeleta uvrstilo med stoterico izbranih umetnikov, referenčno knjigo za kuratorje, galeriste, kolekcionarje in zainteresirano likovno publiko. Petra Varl je občo avtorsko prezenco nadgradila v razstavnem projektu ‘Blizu svetlobi’. V njem je domišljeno sumirala dosedanji  opus in formalno  zastavila snovno pojavnost znotraj večrazsežnostnih prostorskih koordinat. Napravila je tektonski premik in zanj opravičeno prejela Nagrado Ivane Kobilca. Za Dušana Zidarja (alias Spiro Mason) je mogoče reči, da sintagmo »kiparskega telesa« kompleksno misli in eksperimentalno razvija tako s Theremidi orchestra kot v avtorsko intermedijskih performansih, pri čemer ga ontološko vse bolj zaposlujejo večnostna, eshatološka vprašanja.