Archives

https://journals.um.si/index.php/education

Iz uvodnika urednic dr. Rajke Bračun Sova in dr. Jerneje Herzog:

Umeščenost muzejev, galerij, kulturne in naravne dediščine v učne načrte ter visoka obiskanost dediščinskih ustanov s strani šol dokazujeta, da ima muzejska pedagogika zelo pomembno mesto v izobraževalni praksi. Tega pa ne moremo trditi za teorijo izobraževanja, saj raziskav s področja muzejske pedagogike primanjkuje. Gre za interdisciplinarno znanstveno vedo, ki združuje različne teoretske in metodološke pristope. Tako Bračun Sova analizira strukturiranost znanstvenih informacij, ki so podlaga za interpretacijo kulturne dediščine, na primeru Viteške dvorane v gradu Brežice v Sloveniji. Avtorica ugotavlja, da interpretacija viteške dvorane temelji na umetnostnozgodovinskih informacijah, hkrati pa rezultati kažejo, da se pozornost neenakomerno razporedi in je namenjena baročnemu motivu štirih elementov. Ključna ugotovitev je, da v muzeju strop spoznamo kot del poslikave, ne doživimo pa ga kot vrhunec poslikave. Avtorici Brajčić in Kuščević preučujeta muzej kot prostor neformalnega in priložnostnega učenja ter analizirata kazalnike angažiranosti obiskovalcev, tj. študentov Filozofske fakultete Univerze v Splitu. V raziskavi dokažeta razhajanje v dojemanju vloge muzejskega prostora pri študentih v zadnjem obdobju in odpirata nova vprašanja o nujnosti nadaljnjih raziskav na področju angažiranosti študentov pedagoških smeri. Avtorica Govekar Okoliš v svojem prispevku raziskuje različne izobraževalne dejavnosti v muzeju na primeru Slovenskega šolskega muzeja na vzorcu študentov Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Rezultati raziskave kažejo, da je učna ura iz preteklosti – kot način izobraževalne dejavnosti – učinkovit, živ in aktiven način izobraževanja o zgodovini poučevanja na populaciji visokošolskih študentov. O pomembni temi, sistemu mentorstva, piše avtorica Kisovar – Ivanda, ki opozarja na potencial odličnih mentorjev v muzejih, in sicer ne glede na stopnjo izobraževanja. Avtorica v članku raziskuje stališča učiteljev, muzejskih pedagogov in kustosov o oblikah mentorstva v procesu personalizacije izobraževanja na primarni ravni izobraževanja na hrvaških osnovnih šolah. Z rezultati raziskave avtorica dokazuje pozitiven odnos učiteljev, muzejskih pedagogov in kustosov do mentoriranja preko sodelovanja z izobraževalnimi institucijami in kulturnimi skupnostmi. Na pedagoško vrednost muzejev, predvsem muzejskega gledališča, opozarja Kiurski. Predstavi ga z vidika interpretativnega orodja, predstavi teoretične okvire, izvore razvoja, uporabo drame v muzejih v 20. in 21. stoletju. Posebno pozornost nameni konkretni uporabi kreativne drame v izbranih srbskih muzejih (Galeriji Matice srpske, Spominski zbirki Pavla Beljanskega, Muzeju mesta Beograd, Narodnem muzeju Kikinda, Muzeju Vojvodine, Hiši Jevrema Grujića) in izpostavi njeno vlogo vzgojnega modela pri delu z otroki in mladino. Da se uspešni didaktični pristopi, kot je metoda estetskega transferja, lahko enako kakovostno uporabljajo tudi v muzejskem okolju, dokazujejo Kozjek Varl, Duh in Herzog. V prispevku predstavljajo raziskavo, s katero so predstavili uspešne rezultate pri uporabi metode estetskega transferja v avtentičnem prostoru, tj. Umetnostni galeriji Maribor, za spoznavanje sodobne likovne umetnosti. Raziskavo so izvedli s pomočjo študija primera na vzorcu učencev, starih 12–14 let. Na vlogo muzejev z vidika medkulturnosti opozori Loeseke, ki v članku raziskuje, kako se muzej vključuje v transkulturno muzejsko izobraževanje. V prispevku avtorica predstavi ključne ugotovitve evalvacije treh edukacijskih projektov v Muzeju islamske umetnosti v Berlinu: ‘Multaka’, ‘Tamam’ in ‘Objects in Transfer’. Na primeru islamske kulturne dediščine v kulturno zelo raznolikem berlinskem okolju opozarja na skupnosten, inkluziven in participatoren odnos med muzeji in njihovim občinstvom. Povsem aktualne teme v zadnjem času – v obdobju epidemije koronavirusne bolezni – z vidika spletnih sredstev za učenje vsebin, ki jih ponujajo spletne strani muzejev, sta pregledali avtorici Milutinović in Selaković. Vsebine sta se lotili tudi v vidika analize pedagoških aspektov. Osredinili sta se na muzeje v Srbiji. Dobljeni podatki nakazujejo, da muzeji ponujajo načine, ki so verodostojni na spletu in angažirajo uporabnike vseh starosti. Vendar je globlja analiza rezultatov pokazala, da so muzejske spletne vsebine za učenje v veliki meri usmerjene na prenašanje muzejskih informacij. Tako sklepamo, da so muzejske spletne vsebine v največji meri primerne za populacijo študentov oziroma odraslih oseb, ki lažje spodbujajo lastno iniciativo in notranjo motivacijo za zanimanje, učenje in raziskovanje posameznih tem, ali za tiste, ki imajo dovolj predznanja za razumevanje muzejskih vsebin. Avtorici Zadravec in Miklošević v svojem prispevku raziskuje vlogo muzejev z vidika učiteljev na gimnazijah in strokovnih srednjih šolah. Zanima jo predvsem, v kolikšni meri se eni in drugi poslužujejo aktivnih obiskov, ekskurzij z dijaki in kakšno sodelovanje bi si še želeli. Rezultati so pokazali, da obstajajo razlike med učitelji, ki poučujejo na gimnazijah, in učitelji, ki poučujejo na strokovnih srednjih šolah, in sicer predvsem z vidika večje pripravljenosti sodelovanja z muzealci, skupnega sodelovanja, oblikovanja programov, učnih načrtov. Mednarodni prispevki v tematski številki pomenijo pomemben znanstveni doprinos na področju muzejske pedagogike in tudi širše edukacije. Ta je stalno pod vplivom družbenih sprememb, zato je, kot opozarjajo raziskovalci, pomembno neprestano raziskovati – na velikih, reprezentativnih in tudi na manjših vzorcih ali posameznih primerih.